INDIJA Primer selitev delovne sile iz Indije ponazarja tudi dvostransko naravo sveta devetnajstega stoletja. To je bil svet hitrejše gospodarske rasti in velike bede, višji dohodki za nekatere in revščina za druge, tehnološki napredek na nekaterih področjih in nove oblike prisile na drugih.
V devetnajstem stoletju se je na stotine tisoč indijskih in kitajskih delavcev odpravilo na nasade, v rudnikih ter v projektih cestnih in železnic po vsem svetu. V Indiji so bili delavci zaposlili po pogodbah, ki so obljubljale povratno potovanje v Indijo, potem ko so pet let delale na nasadu svojega delodajalca.
Večina indijskih delavcev je prišla iz današnjih regij vzhodnega Uttar Pradesh, Biharja, osrednje Indije in suhih okrožij Tamil Nadu. Sredi devetnajstega stoletja so te regije doživele številne spremembe, ki so se zmanjšale, se je zmanjšalo, zemljišča se je dvignila, zemljišča so bila očiščena za rudnike in nasade. Vse to je vplivalo. Življenje revnih: niso plačale svojih najemnin, postale so globoko zadolžene in so bile prisiljene seliti v iskanju dela.
Glavne destinacije indijskih migrantov so bili Karibski otoki (predvsem Trinidad, Gvajana in Surinam), Mauritius in Fidži. Tamilski migranti so se bližali domov v Cejlon in Malajo. Delavci so bili v Assamu vpoklicani tudi za nasade čajev.
Zaposlovanje so opravili agenti, ki so jih zaposlili delodajalci, in plačali majhno provizijo. Številni migranti so se strinjali, da se bodo lotili dela v upanju, da se bodo izognili revščini ali zatiranju v svojih domačih vaseh. Agenti so potencialne migrante skušali tudi z lažnimi informacijami o končnih destinacijah, načinih potovanja, naravi dela ter življenjskih in delovnih pogojih. Pogosto migrantov sploh ni bilo rečeno, da se morajo vkrcati na dolgo morsko plovbo. Včasih so agenti celo prisilno ugrabili manj voljne migrante.
Vrednost iz devetnajstega stoletja je bila opisana kot nov sistem suženjstva. ” Ob prihodu na nasade so delavci ugotovili, da se pogoji razlikujejo od tiste, ki so si zamislili. Življenjski in delovni pogoji so bili ostri, zakonske pravice pa je bilo malo.
Toda delavci so odkrili svoje načine preživetja. Mnogi od njih so pobegnili v divjino, čeprav so se, če so ujeli, soočili s hudo kazen. Drugi so razvili nove oblike individualnega in kolektivnega samopre izražanja, ki so mešali različne kulturne oblike, stare in nove. V Trinidadu se je vsakoletna povorka Muharram spremenila v nemirne karneval, imenovan “Hosay (za Imam Hussain), v katerem so se pridružili delavci vseh ras in religij. Podobno naj bi tudi protestna religija rastafarianizma (ki jo je zaslovel jamajški reggae zvezdnik Bob Marley) odraža tudi družbene in kulturne povezave z indijskimi migranti s Karibi. ‘Chutney Music’, priljubljena v Trinidadu in Gvajani, je še en ustvarjalni sodobni izraz izkušnje po indinture. Te oblike kulturne fuzije so del oblikovanja svetovnega sveta, kjer se stvari iz različnih krajev mešajo, izgubijo izvirne značilnosti in postanejo nekaj povsem novega.
Večina delavcev je ostala po končani pogodbi ali se po kratkem uroku v Indiji vrnila na svoje nove domove. Posledično so v teh državah velike skupnosti ljudi indijskega porekla. Ste že slišali za Nobelovega nagrajenega pisatelja proti Naipaulu? Nekateri od vas ste morda sledili podvigom kriket West Indies Shivnarine Chanderpaul in Ramnaresh Sarwan. Če ste se spraševali, zakaj njihova imena zvenijo nejasno, Indijsko, je odgovor, da so iz Indije izpuščeni iz “delovnih migrantov iz Indije.
Od 1900 -ih so indijski nacionalistični voditelji začeli nasprotovati sistemu neuspešne delovne migracije kot nasilne in krute. Odpravljena je bila leta 1921. Kljub temu so že več desetletij po tem, da so potomci indijskih delavcev, ki so jih pogosto mislili kot “kultivi”, na Karibskih otokih ostali nelagodna manjšina. Nekateri zgodnji romani Naipaula ujamejo občutek izgube in odtujenosti.
Language: Slovenian